Poročilo o delu medicinske humanitarne odprave na Papuo Novo Gvinejo 2009

Slovenijo smo zapustili 18. oktobra na končno destinacijo, v deželjno bolnišnico v vasi Pimaga, pa smo prispeli slab teden kasneje - 24. oktobra. S seboj smo pripeljali 80kg medicinske opreme in zdravil v vrednosti več tisoč EUR. Pimaga ima manjšo bolnišnico, ki že več let nima zdravnika, zato za paciente skrbijo izključno medicinske sestre in tehniki, ki so bili zato zelo veseli našega prihoda. Delo smo začeli s splošnim čiščenjem prostorov in inštrumentov ter popisom opreme in zdravil. Osebje smo izobrazili o pomenu higiene in antisepse za preprečevanje širjenja okužb. Usposobili smo avtoklav za sterilizacijo inštrumentov ter osebje naučili njegove uporabe. Bolnica ni imela delujočega laboratorija in rentgenskega aparata. Proti koncu naše odprave nam je uspelo pridobiti tehnika, ki je lahko delal barvanja na tuberkulozo.

V bolnici je bilo hospitaliziranih do 10 pacientov hkrati, ambulanto pa jih je obiskalo približno 40 na dan. Približno tretjina je bilo kirurških primerov. Imeli smo tudi približno en porod na dva dni. Obiskali smo tudi več oddaljenih zdravstvenih postaj v manjših vaseh, kjer smo ostali po en ali več dni.
Pacienti so najpogosteje prihajali zaradi kroničnih osteomuskularnih bolečin, ki so imele pri nekaterih ozdravljiv vzrok na primer protin, Mb. Bechterew in revmatoidnega artritisa. Zelo pogosto smo se srečevali z malarijo ter spolno prenosljivimi boleznimi, običajno v obliki kroničnih pelvičnih vnetnih bolezni pri ženskah - kljub navodilom spolni partnerji žensk po navadi niso prišli na zdravljenje. Zelo pogosta je tuberkuloza, ki pa jo je nemogoče dokazati brez laboratorija in rentgena, zato smo takšne paciente večinoma pošiljali na potrditev v najbližjo javno bolnišnico, ki je 7 ur daleč. Sestre smo učili o pomembnosti dokazovanja okužbe.
Zelo pogosto smo zdravili astmo, uvajali smo tudi inhalatorne glukokortikoide, ki jih v PNG uporabljajo zelo malo. Veliko je bilo pacientov z želodčnimi in duodenalnimi ulkusi, gastroezofagealno refluksno boleznijo, anemijami z in brez splenomegalije ipd. Dokazali smo tudi en primer okužbe z HIVom.
Neozdravljivo bolnim bolnikom smo nudili paliativno oskrbo, sestre pa smo učili o pravilni uporabi opiatnih analgetikov.
Kirurški posegi so bili večinoma potrebni zaradi nesreče (padec ali udarec z mačeto, sekiro...) ali nalezljivih bolezni kože. Zdravljenje je bilo težje, ker so ti pacienti velikokrat prihajali v ambulanto nekaj dni ali celo tednov po poškodbi ali pojavu kožnih sprememb. Opravljali smo tudi šivanje epiziotomij in raztrganin po porodih.
Tekom celotne odprave smo zelo dobro sodelovali z lokalnimi oblastmi in nevladnimi organizacijami, ki smo jim tudi posredovali obširno poročilo o našem delu in priporočila za izboljšanje zdravstvenih storitev v prihodnosti. Z našim delom so bili zelo zadovoljni in si v prihodnosti želijo še več podobnih odprav.

Ljubljana, feb. 2010

Luka Strniša, Jernej Sitar, Brin Štabuc, Lan Novak